Od Amadeus
|
Najin dialog spremenil se je v dvojni monolog, ki ostaja v tišini. Nesposobna izraziti besede, kot bi uživala v medsebojnem klanju.
Tako. V tišini eden poleg drugega počasi približujeva se prepadu. Niti pred njim ne bova izrekla besede, niti opozorila, niti pozdrava. Padla bova noter, samo zato ker nisva znala govoriti. Ker nisva razumela si jezika. Kot samomorilca bova tam stala in se tiho vrgla v prepad. Nehote. To ne bo zgolj samomor, to bil obojestranski je umor. Za nama ostaja tišina. Škoda pravim, res škoda. Ko bi vsaj pred padcem spregovorila. Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev)
|