Najin dialog spremenil se je v
dvojni monolog, ki ostaja v tišini.
Nesposobna izraziti besede,
kot bi uživala v medsebojnem klanju.

Tako. V tišini eden poleg drugega
počasi približujeva se prepadu.
Niti pred njim ne bova izrekla
besede, niti opozorila, niti pozdrava.

Padla bova noter, samo zato
ker nisva znala govoriti.
Ker nisva razumela si jezika.

Kot samomorilca bova tam stala
in se tiho vrgla v prepad. Nehote.
To ne bo zgolj samomor,
to bil obojestranski je umor.

Za nama ostaja tišina.
Škoda pravim, res škoda.
Ko bi vsaj pred padcem spregovorila.

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev) 

---