Napisal/a aude, v sobota, 09. apr. 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
le dvoje svetlost žarku podari, ki na dveh potokih slave zvira, tu pač vdano sebi pot odpira, da na listju naše lice zažari, lepota strastna že od vekomaj bogata, in v globini je ta druga, ki premaga, in iskri se kot nedolžna rosa naga,
nikoli cvetlica ni očem potrata, že največji srd in v žalost potopljen obraz, ki viden je v svoji zmagi, podari to na večni in visoki gori, lepo je biti v sreči izgubljen. močno in neverjetno te prevzame vsega, edino to je v žilah kri rdeča, dokler je srce res samo še to, vedno bije in poganja kri v telo, enkrat začneš vse to pa razumet, da je vsaka bolna misel, ki je ni, edino to kar si res ti, ko se vsemogočen lahko zmoti, uganko večno in jezo v nebo, resnično kot je to lepo, še zemlja ne vrti se v krog, a kaj ko tu so vedno vrata in oddaljen ključ. kot oblaki divji ples začnejo, kot roža jokajoča vedno sama, le svoj cvet skriva bleda dama, tiho v njej skriva silen se nemir, in le kri zavre, ko lice zadrhti, a potem nazaj pod odejo sanj hiti, ker tam še zarja večno mrak najeda, sonce pod oblaki sije, mavrico razlije, a vse to brez tvojih oči? kot da ga ni! reka želj se neustrašno veča, a še vedno v morje zliva, dušo tisočerih glasnih bojev, ki so pokopani v večnem molku, in ostal je vsega lepega odsev, iz globine strašno živ odmeva, ko zvezde nebu razkrijejo skrivnost, se sreča in žalost, solze... smeh iz votline večnih!!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|