| Napisal/a aude, v sobota, 09. apr. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
mlado kot biser lesketi se,
odbija vonj in barvo svoje volje,
čar se v senci sam nariše,
nizkorasli grm visoko gleda,
saj malo srce še bolj bije,
nasmeh na tvojih ustih moj zasije,
kako že spet vse je skrito,
pogleda čarovno barvo moj obraz,
mavrično preliva se v najin čas,
ker odkriva rosa jutranja mi dež,
ki prinaša srečo na obzorju bliže,
ker pogled se oža a ostri,
koža je mehkejša, zavre mi kri,
srce kot oči bi imelo,
samo in povrh še smelo,
gleda te v temi prikrito,
čustvo samo v sebi zbito,
ker veselja čar odkriva,
vendar je znova vedno siva,
pot in žalost sta odveč,
ker ko si tu sem miren,
veš, ko te pa ni... kdo jutro v dan zbudi,
morda kar sonce, se zdi,
ker je megla kot poslednji dih,
od teme že utrujene noči,
ki prav v zvezdah vidi sonce,
oddaljene na prav vse konce,
kot vidim jih jaz ali ti,
tam jih že davno več ni,
iz nedolžne misli kri popije,
in iz groze žarek temni,
se sam pred sabo skrije,
ter luć brez svetlobe,
kot metulj brez kril umira,
kar naenkrat izgubi vso moč,
tu si sam svoj plen,
boj je davno izgubljen,
v samoti se resnica vidi,
a ostaja v večnost skrita.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
