Napisal/a aude, v sobota, 09. apr. 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
mladi mož je zgodaj vstal, da bi življenju smisel dal, kar je dolgo že hotel, si je kar sam vzel, čeprav je volja močna, trdna, brez poguma se v zapira v sanje, morda ob ribniku, morda na cesti,
našel bo tako željeni cvet, ki ga ona v sebi skriva, ampak kako naj vidi sanje njene, če pred očmi so straha stene, kaj če so te sanje njegova mora, negotovost muči fantovo dušo. mlada žena se iz noči prebuja, tako gotova in na pogled je trdna, a nekje praznino čuti, saj ko je sama z mislimi na tleh, bi priznala zvezdam, če ne kar soncu, zakaj ne more to iz njene duše, ki je že utrujena od teže, ko pogled njegovega ujame, je to res samo zame, vprašanje žre jo iz dneva v dan, daj mi v roko svojo mehko dlan, oči postajajo utrujene od želje, in veka se po oki vzdolž zapelje, in zamiži kot že neštetokrat, nasmeh na ustih je še bolj grenak, ampak ji želja daje moč, ki obeta da premaga noč.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|