Topla sapa me je v mrzlem jutru prebudila,
kot najtoplejši južni veter, poln cvetnih petalov,
ki s svojim mediteranskim vonjem morskega vala,
prebudi vse najbolj skrite pore ledene in zaspane kože.

Tista mehkobna toplota. Kot puhlica. Žametna.
Veli mi naj ne odprem svojih rožnatih oči,
da ne zmotijo mojih ostrih pecljev občutljivih čutil,
ki vpijajo in plemenitijo ta božajoči svetli vonj.

Ne vonjam ga. Čutim. Tipam. Kradem. Lastim.
Kot negovalna krema. Kot čarobni nektar.  
Oble mojega telesa ga željno in žejno vpijajo vase. 
Tista blaga žgalna vročina. Ki nežno sveži.

Samo sapa, brez dotikov, brez besed. Vonj.
Slepo čutenje puhlice vročičnega vonja,
ki me čarobno ekstatično ohranja in prepušča
v surrealnem stanju puhastih in rožnatih sanj.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---