Stojim na travi
s hrupom v daljavi,
železna cesta leti blizu
kje sem točno v labirintu?

Lesen stolp vidi v vse konce
a neveš kam usmeril bo nas norce,

sporoča nam list plapujoči
da joče se nam glas smejoči.

Kot se potok prečkajoče noge posušijo
tako globoka čustva pomen izgubijo,
za njimi nam ostne slutjna
njih obuditev poživlja jutra.

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---