Bel zajček je mirno, negibno,
z izrazito žalostnim obrazom
obarvanim z osamljenostjo,
ležal tam potleh z obrazom
pritrjenim na blatno podlago.
Sam je bil, brez živih udov,
ki bi ga dvignile iz te agonije.

Dekle se nemo prikrade,
se opravici s tihim "se mi smili",
ga pobere z osamljenih tal ter
mirno posede na prost sedež.
Tako preprosta in topla gesta
polna mile nežnosti in dobrote,
ki nariše pristen nasmeh.

Je res tako težko biti človek?

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---