Prošnja [Vzemi me s seboj, Sonce!] |
|
|
Od Bolečina
|
Samevam. Le tebi, Sonce, še zaupam. Ko zlato svetiš in me greješ v dušo zaledenelo. Morda preprečiš mi, da ne obupam - ljubiti nisem zmožna več, ker je nekoč bolelo.
Verjela sem, da bo minilo. Vsa ta bol in vse trpljenje. Da z zlatom se bo izpisalo: Smrt ni zate odrešenje!
Verjela sem, da bom pozabila, oči rjave in lažnive. Naivna ne, a sem vzljubila, igranja nisem zbala se Amorjeve tetive.
Zato, Sonce, pelji s sabo me po svoji poti, išči sreče zame, hrepenenja. Naj danes se dokaže, da se človek moti, dokler ne doživi popolnosti in razsvetljenja!
Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev) |