Ko poskušam previti nazaj trenutke emocij
in dihanja skozi papir,
markiram lasten portret
v zrcalu kozarca
in nanašam brušene užitke
na ogrlico plevela.

Igram monolog interpretacij
rožnatega entuzijazma.
In blefiram,
ker ga ne poznam,
pa mi še vedno ploskajo,
namesto, da bi razkrinkali
mojo ekstravagantno življenjsko pantomimo.

Ko nobeden ne usloči hrbtenice,
se sama ravnodušno poteptam
in se jim na prstih priklonim.

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---