Za kaj se živi? Za to, da se crkne in vmes še malo telovadi, da bitje prepusti se v greh navadi, potem pa kot utrinka več ga ni?
Solza. Obup zaradi obupa nad obupno vsegá rojenega usodo, ki ji z ničimer več ne morem jaz uiti, žene me v norost, ki pametna najbólj od vseh je sanj; v mir me sili, v mir boleče jasni, a pôtlej srečno zaželeni, v zaležano stanje, ki ne vem, kaj je; vem le, da me potem vsi dimi pičkini, nad glavo prdeči, na glavo mi seroči, pri miru končno le pustijo; nič več v begu pred nesmislom svojim vsak dan znova čiste vode ne kalijo, níč več njih ideje, telesa in izumi ne morijo. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |