Za kaj se živi?
Za to, da se crkne
in vmes še malo telovadi,
da bitje prepusti se v greh navadi,
potem pa kot utrinka več ga ni?

Solza. Obup zaradi obupa
nad obupno vsegá rojenega usodo,
ki ji z ničimer več
ne morem jaz uiti,
žene me v norost,
ki pametna najbólj od vseh je sanj;  

v mir me sili, v mir boleče jasni,
a pôtlej srečno zaželeni,
v zaležano stanje, ki ne vem, kaj je;

vem le, da me potem
vsi dimi pičkini,
nad glavo prdeči,
na glavo mi seroči,
pri miru končno le pustijo;

nič več v begu
pred nesmislom svojim
vsak dan znova
čiste vode ne kalijo,
níč več njih ideje,
telesa in izumi ne morijo.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---