Razbit nasmeh, razparana koža, kri ki srce ti boža, bolečina ki žalost umiri, ko vsak čut zaspi, sladka bolečina zareze, ko izginejo vse pretveze.
Nož, ostra britev, daje olajšanje kot molitev, kot molitev za nebesa, k usodi, molitev da ubrana pot v prepad ne vodi, da odpihne vsako sled žalosti, trpljenja, da odvrne misel od hrepenenja.
Vsake sanje, misel, imajo sploh kak smisel, če vse zgrmi v prepad, je sploh vredno si gradidi sanjski grad, čeprav je lep, s srečo obsijan, čeprav v njem je moj nasmeh iskan? Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |