Človeštvo zgubljeno v pogubo hití, se vsak dan bolj jebe in se duší; če kje je božansko veselje brez mej, to je, ko truplo visi moje z vej.
Izginilo upanje je na pomoč, dušo obdala strahotna je noč, ne vem več, kam pot naj moja bi šlà, saj večnost je mrzla, ni ognja peklà. Če še tako sem uspešen, bogat, četudi moj kurac je velik in zlat, če vse obredem in osvojim, še vedno propada in smrti sem sin. Človeške živali pa kar se borijo, da jim čim lepši pogreb naredijo, da razkroji se njih beda in strah, ujetost razblini v minljivi se prah. Človek uničiti sebe želi, zato ga privlači sobitjeva kri; iskrenost za blišč je osladni prodal, bi kroglo najraje si v glavo poslal. Ljubezen zavrgel je in poteptal, preračunljivosti suženj postal, srčna dobrota navaden je kič, za druge v resnici mu mar ni prav nič. Kljub zdravju bolan še vedno ostaja, ga meč demoklejski izganja iz raja, da večen je, trden, gradi si utvaro, se koncu smeji, stopnjuje prevaro. Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |