Kaj je nama kri v venah,
luknje v mesečevih menah;
srce, ki poganja sanje
skozi mrak v novi dan;
tebi je vseeno zanje.

Kaj je nama toplo vino,
ki utaplja bolečino;
sence blaznega sveta?
Mirno zliva se v tišino,
pokrajina je mirna vsa.

Kaj so nama stebla trave,
neskončne mavrične planjave?
Dežne kaplje kakor sanje
zbirajo se v blatne mlake,
lahno čevelj stopi vanje.

Plamen plapola v dihu,
mirno stojijo na prepihu
sence blaznega sveta.
Kot poet ob svojem stihu,
nežno mesec se smehlja.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---