Od Yggradsil
|
Kaj je nama kri v venah, luknje v mesečevih menah; srce, ki poganja sanje skozi mrak v novi dan; tebi je vseeno zanje.
Kaj je nama toplo vino, ki utaplja bolečino; sence blaznega sveta? Mirno zliva se v tišino, pokrajina je mirna vsa. Kaj so nama stebla trave, neskončne mavrične planjave? Dežne kaplje kakor sanje zbirajo se v blatne mlake, lahno čevelj stopi vanje. Plamen plapola v dihu, mirno stojijo na prepihu sence blaznega sveta. Kot poet ob svojem stihu, nežno mesec se smehlja. Komentiraj pesem na forumu. (6 komentarjev) |