Od Amadeus
|
Vse belo je nad mano. Božajo me nečutni dotiki sanj. So. Čutim jih. Čeprav jih ni. Nežno se utopijo mi v lica. S črtalom potegnejo konice ust v nasmeh. Skica sreče. Kot čudežen brizg atomov veselja. Prijateljica misel.
Utopim se v belino. Okusim sladkobo medene sreče. Nečutni dotiki nežnih odsevov, ki brišejo nevidne sanje. Prepuščajo se realnim tresljajem. Bela reka ustvarja tok. Tok, ki reši me vrtinca. Izbljuvam blato. Poližem med. Prsti sanj z ostrim rezilom začrtajo črne črte nasmeha. Kri, kot cvetoča pomlad, oznanja večen preobrat veselja. Posušena kri odpade, brazgotina nasmeha za vedno ostane.
V belini se utopim. Vrtinec mleka me potegne vase. Sladkoba medu neznosno peče. Izkašljam vse potege skice sreče. Vbrizgam zadnji si odmerek. Boleč nasmeh. Rdeča zmaga belo. Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev)
|