Kam gre človek, kam gre svet? Glas resnice je preklet! Le potrošništvo dobiva vsak dan vedno več goriva.
Vidim dolge vrste sužnjev, le za trebuh svoj živijo; kdor sprevidi njih slepoto, se hudobno mu smejijo. Tudi mene vase vleče črnega vrtinca sila, da pozabil bi na Vir, da bi me ugonobila. Moč novic želi ubiti pristno čútenje srcá, zdravo pamet preslepiti, da prevare ne spozna. Vendar svet mi nič ne more, če oprimem se svetlobe, ki mi dušo prežari, reši me solzà grenkobe. V oči lahko pogledam hudi stiski, dvomu, strahu, ne razmišljam, da čimprej bi poslôvil se v prahu. Pot je trnjeva pred mano, čustva grizejo, strastí, krvavim v svoji biti, za ničesar več mi ni. Zarja pa me nežna čaka, ko prebrodim temno noč; za dosego tega cilja se boril bom na vso moč. Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev) |