Od Dark Angel
|
V daljavi odmeva zvonov slovo, veličasten zvok vzpenja se v nebo, zemlja položila svojo nežno roko, na življenja je utrujeno telo.
Tišino so razpeli še gozdovi, reke umirile tok so pod mostovi, veter utišal šume med bregovi, duše preganjajo zdaj strahovi. Za trenutek izginila narave je lepota, dregnila v oko njena je bledota, izprana pokrajine je bohota, skriva spretno golote se sramota. Nepremišljenosti nesreča, postala je posameznika ječa, ušla preprosta nam je sreča, v srcu ostaja praznina nam boleča..... Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev) |