Moje srce sta dve polovici razklani,
sta dve gmoti okrvavljeni in razbrzdani,
saj pustil si me samo v tej črni sobani,
pustil me samo v praznini prostrani.

A res nisi pomislil na vse bolečine,
ki jih prinesel vihar je s tvojim dejanjem?
Zakaj mi nisi prizanesel z masakrom, s tem klanjem,
kaj res si mislil, da bolečina sama po sebi kar mine?

Zdaj sama sedim v kotu, med pajki
edino oni mi delajo družbo... in krajšajo čas
in tvoj duh lebdi nekje tukaj nad mano -
si tudi ti postal eden izmed nas?

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---