Mrak na obali, z vseh strani legajo sence.
Sonce potonilo že v morje, zdaj nočni je čas.

Nikjer ni življenja, tu na obali.
A le na videz, tako se le zdi.

Tam ob morju, tam na skali
postava droba se zasveti, takole govori:

"Hej valovi, sinovi morja, in luna, mati zvezd,
povejte vi, pravica obzorja, povejte zakaj se meni to godi.

Kaj jaz, nesrečno dekle, njega imeti sem želela,
kaj jaz, vesolje nesreče vse, pa danes srce bi še celo imela.

Povejte mi ve, pravica obzorja, kako naj se rešim vseh teh vezi,
povejte mi vi, pravičniki morja, kako se rešim iz oklepa strasti?"

Tedaj se valovi razpenijo v čereh,
tedaj prav poseben vrtincev bil je ples.

In kralj valov, veliki val, vzame majhno deklico,
ponese jo v kraljestvo, kjer kraljuje mogočni val.

Sonce že je vzšlo čez morje,
galebi v jatah se igrajo.

Zvezde so odšle za obzorje
skrivnost so nočno odnesle s sabo.

Le skale so pustile znak...
postavo deklice tam ob sebi so izklesale.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---