Tudi srce lahko spremeni se v kamen, tudi v njem lahko ugasne plamen, ko ljubezen cela že zgori, pogorišče le ostane mi.
Kot vrtnica ki duh svoj izgubi, kot oblačilo ki barva mu zbledi, kot padanje brez letenja, kot prazna hiša brez življenja.
Ujeta v misli sem kričeče, kričijo po trenutku sreče, še vedno v sanjah ostajaš ti, svetla točka v mraku luči.
V tisti prazni hiši brez življenja, se ti, odraz mojega hrepenenja, na vsakem stopnišču, hodniku, sobani, so spomini o tebi zbrani.
Spomini na nasmeh, obraz, spomini na najlepši glas, na neba modrino oči, cela hiša, vse, si ti. Komentiraj pesem na forumu. (17 komentarjev) |