Veš, Tanja, sonček sije, in popki na vrbah so se odprli, in ptički pojejo, in vedno bolj toplo je.
Veš najprej je bil dih, potem je prišel nasmeh. In samosvoja, oh tako trmasta punčka. Vsako stvar po svoje. In drugače.
Veš, svet ni narejen za ljudi s srčkom. In bolj ko ga poskušaš skriti, bolj ti ga zdrobi. In če greš po svoje in padeš, ti nihče ne more pomagat. In tako ostaneš sama z bolečim srčkom.
Tanja
Veš, če si sama in te boli srček in ti nihče ne more pomagat, ker si šla po svoje in padla, ti svet zdrobi srček, tudi če ga poskušaš skriti, ker svet ni narejen za ljudi s srčkom, veš.
Pa tudi drugače, veš, Vsako stvar po svoje... Tako kot samosvoja in trmasta punčka... Veš, na koncu izgine nasmeh, in potem izgine še dih.
Vedno bolj toplo je, in ptički pojejo, in popki na vrbah so se odprli, in sonček sije. Veš, Tanja. Komentiraj pesem na forumu. (8 komentarjev) |