Napisal/a linalunareja, v torek, 02. nov. 04 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Južni veter nama je dvoril v noči solza prinašal tihe vzklike ljubljenih src za spokoro. Brez teles, brez duš...in obris praznine! Nekje v nama skrit zaklad!? V najini poročni noči so plesale sojenice, in preko zameglenih okenskih šip videla sva- osvetljene ceste! Kako je čutiti toploto umrlega dne?
Ležala sem ti v objemu, kot otrok, ki čaka na uspavanko- ti nisi govoril! ob tebi zaspala sem-prebujena v trpljenje!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|