Iz očesa svetlo teče
solza sreče biserna,
blagoslova je glasnica,
ker prihaja z dna srca.

Milost prava večno čaka,
da jo človek prebudi,
se po noči, polni mraka,
znova k luči prebudi.

Glas resnice so dogodki,
ko oblaki se podijo,
ko človeku se neznosni
dnevi vsi po vrsti zdijo.

Za oblaki pa se Sonce
sladko v tišini smeje,
ko po duši temni veter
zmote in zablode veje.

Tuli zmaj, se opoteka,
ki želi me pohoditi,
saj iz svoje majhnosti
želi se v kralja preleviti.

V srcu pa še tli zvestoba
pravi, trdni večni biti,
saj edino ona varno
me lahko nauči hoditi.

Blišč minljivega sveta
me ne more potešiti,
žive vode le izvir
zmore žejo pogasiti.

Moje je srce kot apno,
razžarjeno v vroči peči,
ki se hladu iz globine
nič več ne pusti odreči.

So varljive zanke močne,
ki želijo me ujeti,
so pretanjeni udarci,
ki želijo me podreti.

Beda je neskončno strašna
za varljive sreče vrati,
pa čeprav se vsako jutro
v postelji bi zbujal zlati.

Dim postanejo užitki,
ki le čute zasvojijo,
saj telesni le lupini
se minljivi prepustijo.

Barka naša je telo
vendarle za to življenje,
toda misel le na njo
nas pogreza v trpljenje.

Vsaj za droben naj utrip
večnosti navdih zavlada,
da pustimo vse skrbi
in resnica nas prevlada.

Potok naj zažubori,
ki v večnosti izvira,
naj njegova sreča pot
vselej pravo nam utira.

Naj srce goreče joče,
hvalo poje na ves glas,
kar bilo doslej je skrito,
naj pokaže svoj obraz.

In spoznanje naj preplavi
suho zemljo hrepenečo,
naj otrok človeški vsak
spet začuti v sebi srečo.

Iz očesa naj priteče
nova solza biserna,
blagoslov naj se razlije,
ki je upanje sveta.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---