Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Spet na razpotju sem. Toliko je poti! Ene ravne ceste so, druge strme steze. ena vodi navzdol, v črno črno temo, se izgublja v globini...
Te ne bom izbrala, čeprav na drugi strani teme, mogoče s soncem obsijana je, brez trnja, polna lepot. Pa ne da bi se teme bala, v svojih rokah nosim luč. Na poti skozi temno noč, bi svetila mi... Ampak veš, takoj ko na to pot teme, stopila bi, se moja luč izgubila bi, kot se tolikokrat poprej je. In brez luči, znova izgubljena sem. Zato soncu naproti poletela bom, takoj ko moja krila bodo močna dovolj, ko ujamem pravi veter, takrat, takrat, nič in nihče me ne ustavi. Moja krila so močna dovolj, razpeta, samo veter še, da pravi veter ujamem. Poglej letim...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
