Pobarvaj mi veke, zavihaj trepalnice, pozlati oči, da gledala bom svet, kot ga gledaš ti. Nasmehni mi usta z rdečim pigmentom, da bom kot živa, ko bom bledo jokala z vetrom. Potrosi mi mavričnega prahu na lica, da videti ne bo mojega neslišnega klica, klica življenja, klica nesreče, klica trpljenja.
Poperjaj mi roke, da postala bom ptica, da odletela bom tja, kjer popeskal boš pot živozelenih kamenčkov. Ne bom izgubila pernatih rok. Letela bom. Na daleč izgledala bom kot pisan balon. Bila bom pa le žalosten klovn, ki pustil se je pacati, želel pa se je le pristno smejati. In morda, še komu nasmeh dati. Komentiraj pesem na forumu. (10 komentarjev)
|