Napisal/a katjica, v nedelja, 01. maj 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ljubezen ne bi smela boleti,… a vendar čutim dan za dnem, kako razpada mi telo, mi duša poje pesem v slovo,…
Pogrešam vsak vzdihljaj tvoj upam v obupu, in le bežen dotik, ki bi mi za trenutek povedal vse, bil bi moja rešilna bilka nocoj, ko v sanje utopil bi me nesrečen solz znoj Na vrtu med dehtečimi lilijami pokopano je moje srce, tam, kjer nekoč si prvič objel me, tam počivajo mislim moje nate, umirajo popki poljubov,… Hodim med drevesi, med katerimi sva utirala si pot pred besnečim vetrom, nekoč,.. Daleč sega tista pomlad, ki je prehajala počasi v poletje. V sad mojega trpljenja Ponujam ti, da ugrizneš. Le daj, upri se lakoti. Čas celi vse rane, in tudi moje ugreznine bodo postale tvoje, a nočem,…. Moja želja je upanje, da k tebi vrne se, moja pesem, moje misli in moje srce, ki je v bližini tvojega doma, bilo nekoč pokopano, zdaj vstaja od mrtvih, da tebi v pozdrav zaseje v oči ti ljubezni trav.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|