Dragulji ob oknu; odgrni zaveso,
sončni jih žarki naj spirajo v prah;
spusti svetlobo v praznino.

Obesek pribit z žebljem na steno,
kositer posipan s poljubi življenja;
bolj hladen kot svet.

Prazni ljudje polnijo luknje,
zvok dežnih jih kapelj popelje čez polja
cvetočih marjetic in lesketajočih se ros.

Naj vidijo;
naj vidijo odsev v ogledalu,
obrise meglenih planjav;
obrise planjav na obzorju.

Svet so oni;
v čem je smisel življenja nemirne narave?
Sončni zahod na obzorju.

Ko zemlja pogoltne zadnji žarek,
sence napolnijo tvoje telo.
Takrat te zakrijem;
zavijem v mrtvaški te prt.

Slavospev ljubosumju,
podaril sem ti svet nehvaležni.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---