Napisal/a katjica, v nedelja, 01. maj 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Čutim, kako me objemaš. Prinašaš mi svež vetrc v srce.
Kjer lepoto mi ti opevaš, skrite so bolečine. Metulji mi plavajo po telesu, po vodi najine mladosti, ki še ni usahnila, niti poplavila, le mirno valovi sem ter tja, išče nove kotanje, kamor bi zašla. Ta lepa pomlad,.. kriči po ljubezni. Iskrice po zraku gradijo nove oblake, nova nebesa. Kako čudovit je ta svet, ko mi pred očmi zraste nov cvet in ko slišim žuborenje nekoč zaledenelega potoka, takrat se zavem, kakšna sreča v meni prebiva, ko vidim naravo, ki v polni radosti izkorišča žarke sonca , da ponovno zaživi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|