Napisal/a katjica, v nedelja, 01. maj 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Slep si,
da ne vidiš,
kako rože okoli naju cvetijo,
kako si nebesa angela želijo.

Gluh si,
da ne slišiš,
mojih besed,
ki komaj zlezejo kakor polž iz mojih ust,….
da ne slišiš šumenja krošenj,
hrepenečih po objemu toplega vetra,…
da ne slišiš otrok,
kako se smejijo neumnim,
a sladkim stvarem,…..

Okamnel si kakor kip junaka,
ako bil bi ti junak,
vendar nisi.

Ne čutiš svežih sapic,
ne vohaš dehtečih prebujenih tulipanov.
Zamujaš čas,
izstopil si na napačnem peronu.
Moj vlak vodi vate,
tvoja lokomotiva se je nekje v preteklosti izgubila,
a zatorej je še vedno vredna spomina,
grenka, boleča skomina…

In bolečina,
krvaveča rana izpod krila,..
krila, ki nekoč bilo je zmožno ponesti v nebo
ptico in z njo svobodo,
ljubezen, resnico,….

Pogrešam plavanje med oblaki.
Pogrešam sanje.
Zakaj pravijo,
prva ljubezen nikoli ne umre?
Zakaj laž je zasidrala moje srce?
Prva ljubezen mi je odvzela del srca,
kaj del?!
Srce je umrlo in z njim sanje!
Diham,čemu?
Nekoč sem dihala za tvoje poglede,
nekoč sem sanjala o tvojih dotikih,
Nekoč,……
preteklost ostaja,
sedanjost je vedno bolj medla,
prihodnost odhaja.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)