Ko svit jutranji dan poboža, želiš si nežnega poljuba, želiš mehkobe ustnic mojih, želiš si slišati besede, iz mojih ust tako želene.
Gledaš vame z očmi, lesketajo se kot sonce, ki žarke svoje poklanja dnevu. Kot sestric zbor so drobne zvezdice v očeh, ko luna bahavo se smehlja na nebu. Oči so tvoje temne, dno tolmuna ne more meriti se z njimi. Tvoja dlan na moji dlani, žge kot ogenj, ki razplamtel se je v vsej lepoti svoji. Tvoj dotik je nežen kot puh piščančka, ki pravkar je zvedavo svet uzrl. Tvoja dlan nemirna je kot reka, ki zgubila svoj je tok, divja, rušilna nje je moč. Tvoje ustnice so nežne, mehke kot dojenček občuti mamino bližino. Vabljive in dišeče, kot češnje, ki zorijo v zlatem soncu. Strastne in opojne, so le tvoje. Želiš si, da izrečem ti besede nežne, ki vedeti ti bodo dale, da ljubim neizmerno te, da v jutru prebudim se samo zate, da v noči objemu sanjam te, šepetam le tvoje ljubo mi ime. Komentiraj pesem na forumu. (6 komentarjev) |