Moje srce se vede kot tkanina,
ki jo parajo posiljevalčeve roke.
Peče me in
imam občutek kot da se gnoji.
Ne vidim mazila,
ne zdravila in
sanjam,
kar sanja vsaka žrtev.

Pridi prijatelj,
zabodi mi kol v srce,
če si moj prijatelj boš to storil.
Ne boj se,
ne bo me bolelo.
Nikoli več toliko,
kot me že boli.

Usmili se Bog človeka,
ki je ljubil in
se razdajal kot potico.
Človeka,
ki je iztisnil svojo kri,
da bi drugi pili.
Zdaj pa je vsak vzel svoj kos,
kozarec ljubezni in
odšel.

Ti lahko iz drobtin ustvariš veliko,
a jaz nisem noben čarodej.
Kar zdaj znam je trpeti in
trpljenja na tem svetu je dovolj.
Naj me prijatelj pusti oditi in
ti me sprejmi ter
nauči me še enkrat ljubiti.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---