Svojo dušo dal sem tebi, da bi sŕčno me ljubíla, da nikoli v življenju ne bi name pozabíla.
Toda ko sem se poslôvil, že si hrbet obrnila, svojih si besed zvestobe nežno cvetje pohodila. Skušal sem te razumeti, le kako si to storila, ko bi najina ljubezen krasen sad lahko rodila. Poiskáti sem želel si, česa nisi začutila, ko v vroči noči k meni si božansko se privila. Ugotôvil sem resnico, da si s strahom se borila, da njegova kruta moč sanje tvoje je ubila. Iskra je v očeh zbledela, tèma jih je zagrnila, ki v omami trde droge se v nič je spremenila. Jaz na drugo pot sem stópil, druga me je potešila, ki po stezi v neznano drzno z mano je krenila. Ko včasih sem zamišljen, pa še z mano si kot vila, ki iz svojega kraljestva bi me rada poljubila. To sedaj ni več mogoče, svoje si telo zgubila, svojo tukajšnjo priložnost si za vedno zamudila. Vendar tvoj nasmêh še nosim, duša ga je ohraníla, mi zaklad za večne čase njega luč bo pomeníla. Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev) |