Zrak je natlačen z gnusobo plesnivega zidu in s smradom že davno umrlega okostja. v zraku je vonj po porazu pred bolečino in po krvavem dežju, ki umaže mesto pokola, da iz zemlje potegne še zadnje kaplje znoja.
hodim med trupli v meglenem dnevu, v nos mi sili vonj po čekanih zveri, oklepa me krvoločnost zadnjih trenutkov pred smrtjo, strahu ni, iz mene ga je izsrkal hudič bolečine, le hodim in ves masaker sploh me ne gane. zdramim se, zavem se pokola in obide me groza. smrad po krvi se mi zažira v vsako žilo posebej, prepoji mi kri, da masaker počasi prodira mi v dušo, kjer povzroči pokol, in moje misli ena za drugo umirajo. in podoba prostora se prenese v razsekano srce. z grozo ugotovim, da tega dogajanja zunaj sploh ni. le v meni je ta razkroj, vsa trupla v mlakah krvi in dež, ki spira dogajanje, da zanj ne bi vedel nihče. obdaja me vonj po prihodnosti-močan vonj smrti. vidim jo, kako čaka, da se ji vržem v objem. Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev)
|