Na pot iz oblakov sva stopila,
z roko v roki po mavrici hodila,
le kje se najina pravljica je izgubila?
Nekje v križišču pot sva zgrešila,
takrat tema na zemljo se je zgrnila,

ljubezni svetloba za večno ugasnila......

Dva telesa hodita kot razklana,
drug drugemu bila sva hrana,
sladka bila je čustev mana,
a vročino je sedaj prekrila mrzla slana,
s črno perutijo zastrla je svetlobo kakor vrana,
življenja prekleta bila je ukana.

Misleč, da vešči smo igre življenja,
da poznamo vzrok rože cvetenja,
hodimo slepi, čakajoč na trenutek bujenja,
da uvideli bi smisel ljubezni deljenja,
da ne bi več čutili srca drevenenja,
in besed, nesmiselnosti govorjenja.

Praznina dno duše nam razjeda,
barka nenehno na čeri nam naseda,
v glavi sreče laži razpreda,
popačena slika, stavrnost postaja beda,
z obljubami uspava človeška se čreda,
vsak po svoje vsak dan se spreneveda.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---