Od Dark Angel
|
Ljubka v vetru ziblje se rožc'a, iz bližine poudarjena je njena lepota, krhka zibajoča, omami lepotc'a.
Brž jo iz travn'ka nabere, da v roki njegovi bi lahno cvetela, na gradu, v vodi biserni mogočno blestela.
Nič več je vetrič ne pozibava, izgubila se je lepote omama, tam, v »raju« je rožc'a ovela.
Vsak dan zaliva jo s solzami, da videl še enkrat ta prekrasen bi cvet, zaman želi da se iz sanj predrami.
Odhajal tja na trvnik še dolga je leta, iskal je pobožno med trav'co cvetlice, a nikoli več ugledal ni lepšega cveta. Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev) |