Ljubka v vetru ziblje se rožc'a,
iz bližine poudarjena je njena lepota,
krhka zibajoča, omami lepotc'a.

Brž jo iz travn'ka nabere,
da v roki njegovi bi lahno cvetela,
na gradu, v vodi biserni mogočno blestela.

Nič več je vetrič ne pozibava,
izgubila se je lepote omama,
tam, v »raju« je rožc'a ovela.

Vsak dan zaliva jo s solzami,
da videl še enkrat ta prekrasen bi cvet,
zaman želi da se iz sanj predrami.

Odhajal tja na trvnik še dolga je leta,
iskal je pobožno med trav'co cvetlice,
a nikoli več ugledal ni lepšega cveta.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---