V večeru, pod lučmi podoba tvoja izpod senc vstane. Nekdaj krepka, vsa vesela, radoživa, v srcu mojem neumrljiva, razodela mi je svet.
Takrat bilo je prvič, ko gledal sem postrani; takrat sem ločenec po mami gotovost vrgel ves prevzet. V mozaik sem sam dodal strahu, neveden, mlad, poln luči... Ukradel panju košček sem medu, se pognal med ptice brez poti. Neveden...Mlad, brez boli, raztresen kterikrat, a, v srcu brez skrbi. Bilo najlepše je pri šetnji, ko sem gorel, ko sem norel, nič mislil, kot školjka v sebi sem zorel... Če ne v očeh, kje biserov bi našel; ne v mislih tavajočih po obali, nad branom valov, koder sem te k sebi stisnil, k sebi vzel. Koder dvoje svetov postalo je eno, en čas, en svet bogov, tam, na pomolu. Ljuba, poklanjam ti dvoje cvetov; tistega včasih, in to pesem zakletih bogov. Kot otrok materi, ko je daleč, tako jaz se ti klanjam, da želim si valov, da želim si poljubov, od tebe, tam daleč. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |