Napisal/a Bellmur, v sobota, 14. maj 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kadar izmaličen iz vsakdanjosti vstaneš, se pokrižaš, greš k maši, in posediš pod borovci na klopci,
kjer si se z drugimi otroki včasih skrivalnice igral... POTEM SE ZAVEŠ, DA SI SREČEN. Odpraviš se v muzej in vsrkavaš vonj starih slik. Vnašaš rokopisov pisave v srce, se igraš s svojimi rokami, in tleskaš s prsti. Kažeš fige, z jezikom opletaš vesel hi-konjiček, hi, in se kmalu spet zaveš, DA SI SREČEN! Ob potoku, kjer si nekdaj zapornice gradil; orehove lupine spuščal v upanju, da dosežejo morje. V mislih si se vozil z oblaki in po blatu, kot prašiček ril. Ko delal si lope na drevesih, ko nisi spoznal, da takrat najbolj si se veselil... TAKRAT SE VNOVIČ ZAVEŠ, DA SI SREČEN. Da si srečen bil, da si doživel svojo mladost, in da si srečno v pokončnega moža klil. ZAVEŠ SE, DA SI MLAD, IN DA SI SREČEN.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|