Zvezanih rok se nemočno oziram
k tebi iz ječe, v katero zapiraš
me vsakič, ko znova nadeneš oklep
in s svojimi mislimi izgineš v njem.

Zvezanih rok in na robu obupa,
pahnjena na skrajno mejo razuma,
preplavljena z lastnimi dvomi, strahovi,
da nikdar ne boš mi razkrila skrivnosti,

ki vodijo stran te od mene, gradijo
zidove med nama, zavite v tišino,
ki zidajo ječe in vanje love
to večno nemoč, ki duši mi srce.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---