|
Aleš od svojih staršev za rojstni dan dobi hrčka. Sprva je zelo srečen, a ko se nad njegovo stolpnico prikrade noč, se čustva nenadoma spremenijo. Hrček divja celo noč in Alešu ne pusti spati. Sicer mirnemu fantu po nekaj nočeh prekipi. Hrčka ubije, se napoji z njegovo krvjo in vsem njegovim sorodnikom napove strašansko maščevanje. Vendar to ni dovolj. Hrčka Alešu podarijo še njegovi sošolci. Pod krinko veselja ga odnese domov, tam pa njegovo dušo v diaboličnih obredih z uporabo silikonskega kita podari samemu satanu in priseže da bo pobil vse hrčke.
I. spev Hrček gleda že petsto let,
odkar prišel je na ta ljubi svet.
Bogovi so ga nagradili
in ga za boga hrčkov naredili.
A hrčkov čas se izteka,
njihova mrtva telesa izpira krvava reka.
Nadnje je temna sila prišla,
sila Aleša Kočevarja.
Svet je napolnil s temo in zlom,
hrčke je zmetal za hrano psom.
Nekatere pa tudi sam je požrl,
prej pa jih ni ne skuhal ne scvrl.
Hrčki se pripravljajo na zadnjo bitko,
da končajo to morijo bridko.
Milijarde hrčkov se na Jesenicah zbira,
tam, od koder to zlo izvira.
Naenkrat zagledajo tega demona,
Aleša, ki gleda z balkona.
Nekateri v hipu zbežijo,
drugi od groze odrevenijo.
Začne naenkrat krvavi se boj,
petdeset hrčkov pade takoj.
Aleš jih s svojim telesom zdrobi,
zemljo obarva prva kri.
Nato se vzdigne in z roko zamahne,
petdeset jih spet na zemljo omahne.
Takrat se Aleš med hrčke zakadi
in že jih več kot polovica lezi.
Ko za hrčke je vse že brezupno,
se zasliši grmenje hrupno.
Strela s treskom udari ob tla,
oblaki se zbirajo sredi neba,
med njimi zagledajo hrčkov boga.
Plamen ga obdaja žareč,
ko potegne svoj zlati meč.
Prvi udarec v Aleša zleti
in mu polomi vse kosti.
Vsakemu hrčku zaigra srce,
vsak v Aleša zapiči zobe.
A Aleš se na vda tako lahko,
njegove demonske moči ga pozdravijo.
Vstane in skoraj vse hrčke pobije,
bog hrčkov nazaj med oblake se skrije.
Ta pošast je se za njega preveč,
ne more je ubiti niti božanski meč.
Tokrat Aleš zmago slavi,
a hrčki že zbirajo nove moči. II. spev Zmage Aleša v prvi bitki bile so velike,
vendar se ta kmalu imel bo zbati hrčkov nove dike.
Večji kot kdajkoli nov junak bo vstal,
slavni Grizko Janko Zmagoslav.
V svojem štabu novo armado že zbira,
katere cilj bo, da Aleša noč in dan jim zatira.
Mladen'či se hrčkov tam vsak dan množijo,
kmalu nad Alešem bodo izvedli morijo.
Ko milijonti se hrček v vojsko pridruži,
Grizko zaukaže in čete vse združi.
Tedaj proti Jesenicam se hrčki kot en zapodijo,
po Tavčarjevi v blokih Aleša lovijo.
Ta postavi v bran se takoj,
na čelu pojavi se prvi mu znoj.
Tisoči zob svoje storijo,
da kri prepoji Gornjesavsko dolino.
Jesenice postanejo mesto duhov,
vsi ljudje od strahu zbežijo iz svojih domov.
Ostane le Alko, ki rane si zdravi,
da maščeval bi se hrčkom za udarce po glavi.
A Grizko stolpnico trdno oblega,
Aleš od lakote po tleh polega.
A tudi hrčkom ne kaže najbolje.
Doživeli so velike izgube,
iz bojišč odvažajo vedno nove truge.
Na pomanjkanju njihovi nog,
vidi posledice se Aleševih zob.
Grizko tedaj ustvari svetlo idejo,
kot Odisej premeteni ravnal bo smelo.
Ponoči, ko Aleš igrice igra,
pozornost mu pade za faktor dva.
Grizko prikradel v sobo se bo in ga ubil,
da hrčki imeli bodo zopet svoj mir. III. spev Ko se sredi črne noči
le Alešev ekran v temi svetli,
se mu Grizko za hrbet priplazi,
a Aleš ga s kotičkom očesa opazi.
Kri mu v žilah zavre
in Grizka loviti začne.
Hrček se skriva, skače, beži,
vendar Aleš ga še vedno lovi.
Ko Grizko spozna, da ne more uiti,
se odloči proti sovragu boriti.
Sredi sobe svoj beg konča
in v Aleša kopje zaluča.
Vendar kopje nima dovolj moči,
da Aleša podrlo bi.
Aleš se v kriku tedaj zapodi,
a hrček pod omaro zbeži.
Aleš napne vse svoje moči
in kmalu omara na tleh leži.
Grizko meč svoj bridki izdere
in ga Alešu v roko zadere.
Nato odskoči in ponovno napade,
a Aleš se umakne in ga ves besen popade.
Pograbi ga in se zasmeji,
hrčka v svoji dlani zdrobi.
To velika je zmaga za Aleša demona,
hrčki odrevenijo, ko vidijo truplo svoj'ga šampiona.
V jeseniško kanalizacijo zbežijo
in tam svojo bazo ustanovijo.
Pripravljajo se na naslednjo bitko,
tokrat maščevanje bo res bridko! IV. spev Po tragični smrti Grizka,
morala v taboru hrčkov je strašno nizka.
Vendar njegov sin, ki postaja velik junak,
za hrčke že snuje naslednji napad.
V krinki noči se iz kanalizacije četa
odkrade ven, saj vleče jih smrtna osveta.
Ko do številke osem po dolgi poti dospejo,
jih že na vratih prve ovire zavrejo.
Stražni psi pred vhodom čepijo
in režečih zob na vsiljivce prežijo.
Ker hrček je majhna žival,
za četo to ne predstavlja posebnih težav.
Zmuznejo skozi skrivni se vhod,
pes noben ne zapazi, da kdo je našel prehod.
Po zračniku se v drugo nadstropje zavihtijo,
da nad Alešem izvedli bi zadnjo morijo.
Ko prvo ključavnico razdrejo,
pred očmi prikaže se strašno jim delo.
Po tleh in po stenah trupla hrčkov ležijo,
iz ran se litri bridke krvi jim cedijo.
Vendar četa junaška stisne zobe,
in smelo v napadu potegne mečé.
A Alko se jim v glavo posmeje,
brezno njegovih ust se tedajci odpre,
in cela četa junaška žalostno umre. V. spev Po tem napadu na Aleša,
moč hrčkov zelo hitro peša.
Če ne najdejo si pomoči,
jim poraz že res grozi.
Najbližji so jim zavezniki,
hitri, gibčni in junaški svizci.
Vendar visoko v Alpah so doma,
zelo težka in nevarna pot bo ta.
Za to nalogo javi se Glodak,
po Grizku največji junak.
Z majhno četo odpravi se nevarnosti naproti,
kmalu prvega sovraga srečajo na poti.
Ris se v grmovju pritaji,
na hrčke prežijo lačne oči.
Ko se pripravi na napad,
Glodak zagleda to zverjad.
»V kritje!« zakriči
in četa se po grmovju razbeži.
Preden ris napad svoj izvrši
mu četa izgine izpred oči.
Od jeze besno zarjovi,
obrne se in v temni gozd zbeži.
Od takrat naprej pot brez nevarnosti poteka,
dokler četa pod kritjem gozda teka.
Ko na svetlo plan pridrvijo,
se z neba ptiči spustijo.
A to niso vrabci, ne sinice,
to so sokoli, krvoločne ptice.
Hrčki se proti gozdu zapodijo,
a takrat jih ptice že dohitijo.
Prvi sokol proti Glodaku plane,
in ta se pripravi na hude rane.
A naenkrat kamen po zraku prileti,
in sokol v prahu obleži.
Zaenkrat četa rešena je,
a kdo je ta, ki meče kamenje?
Naenkrat se glava iz trave prikaže,
in hrčkom je pri srcu laže.
Našli so, kar so iskali,
svizci so te živali. VI. spev S svizci se Glodak prisrčno pozdravi
in za rešitev se jim zahvali.
Nato svizcev poveljnik hrčkov četo pogosti,
na mizo nosi jim dobrih jedi.
Ko vsi se najejo, Glodak govori:
»Aleš nas hrčke strašansko ogroža,
res, močno se nam že trese koža.
Prišli prosit smo za pomoč,
vaših junakov potrebujemo moč.«
Svizcev vladar pomišlja ne nič,
svojih vojakov ponudi jim bič.
Gostiti želi jih še nekaj dni,
vendar hrčkom se že grozno mudi.
Odide združena vojska naslednji hip,
proti Jesenicam razlega bojni se krik.
Ko z Mežakle se armada vsipa,
Aleš skozi okno kosti razsipa.
Vidi da s temi junaki ne bo šale,
tudi njegovim bodo padale glave.
Tedaj zagleda, da pri čistilni napravi,
glodalci izginjajo ob Savi.
Takrat Aleš končno ugotovi,
kje baza hrčkov stoji.
Kanalizacije cevi nudile so hrčkom zavetje,
a kmalu na grobovih hrčkov bo ležalo cvetje.
Ko svizec še zadnji v tunel ponikne,
Aleš v soju noči se za njimi odkrade,
da pobil bi njihove nove brigade. VII. spev Skrit v temi Aleš po ceveh drsi,
svizcev kri si okusit' želi.
Uro in pol že po rovih tava,
ne more se odločiti, katera pot je prava.
Levo, desno, naravnost ali nazaj,
zmeden in izgubljen resnično je zdaj.
Ne mika več ga glodalcev kri,
zdaj le ven na prostost si želi.
Pozabljen in sam bo umrl od gladu,
duša njegova nikoli ne bo našla miru.
Ko upi vsi se že razkadijo,
znane vonjave zrak prepojijo.
Strašen se bes v Alešu zbudi,
za vonjem golazni takoj odhiti.
Kar nekaj časa smrad zasleduje,
rove neumorno raziskuje.
Ko v Zadnji rov pridrvi,
zagleda hrčkov baze luči.
A takoj zaprejo mu pot,
na tisoče dlakavih enot.
Vojska svizcev v demona strmi,
ta pa naenkrat ves svoj bes izpusti.
Kot strela udari v svizcev sredino,
kot ob potresu strese Gornjesavsko dolino.
A svizci ne umaknejo se, ne zbežijo,
ampak z vso močjo na Aleša navalijo.
A ta postavi se v bojni položaj,
in silovito udari nazaj.
Na tisoče svizcev odnese na vse strani,
Alešev obraz ogreje njihova kri.
Svizci podcenjevali so Aleševo moč,
a takrat jim hrčki priskočijo na pomoč.
S skupnimi močmi obvladajo Aleša,
ki mu moč že nekoliko peša.
Tokrat potegnil je krajši konec
in zdaj se boji, da bo vsega konec.
A glodalci se prehitro zmage veselijo
in Aleša iz oči izpustijo.
Takrat vstane in proti izhodu zbeži,
ne meni se za glodalcev pesti.
Izkusil je moč glodalcev združene čete,
le njegova sila ne bo dovolj, da z njimi pomete. VIII. spev Alko zdrvi v svoj blok,
saj v ranah se mu pase marsikateri streptokok.
Tam rane si kmalu pozdravi,
snuje načrt, da glodalce podavi.
Spomni se na svojo Marušo,
kateri je vdan z vso njegovo grešno dušo.
Telefon pograbi in vanj zatuli naglas;
na drugi strani oglasi se bas.
Že po glasu razvidno,
njegova imetnica izgleda obilno.
Alko zaprosi jo za pomoč,
Maruška obljubi, da hrčkom pokazala bosta premoč.
Po Jesenicah zasliši se lomljenje rok,
prava grozljivka za hrčke otrok.
Alko Maruško prisrčno objame, rekoč:
»Moja najdražja, kdaj bo poročna noč?«
V odgovor Maruška vse pusti vnemar,
ljubita se, kot bi ju nosil vihar.
Med poljubljanjem čudna aroma je po Jesenicah zavela,
v glavi jima iz tega vzklije ideja.
Znana sta po čudnih navadah oba,
rigati znata kot osla dva,
njun zadah že od nekdaj ne velja kot osladen,
v taki koncentraciji hrčkom zna biti propaden.
V kanalizacije jame bosta njega spustila
in s tem vse hrčke pobila.
Mislita, da zadnja ura jim bije,
najbližji pokrov se kmalu prebije.
Vendar hrčkov nov minomet
zadaja udarce, kot bil bi zaklet. IX. spev Aleš in Maruška se plazita po ceveh,
z rokami in nogami rijeta po blatnih tleh.
Vendar cevi vedno tanjše so,
in obilnežema težave povzročajo.
Skozi večino cevi Aleš še nekako zdrsi,
a Maruška kmalu obtiči.
Aleš jo prime za roke
in iz pasti jo vleči začne.
Čeprav so mu mišice skoraj že zakrnele,
so zdaj se iz ljubezni napele.
Kdo ve, kje je našel toliko moči,
da potegnil Maruško je iz njene pasti.
Maruška vstane in Aleša k sebi stisne,
skoraj življenje iz njega iztisne.
Prehodita le še košček poti,
ko ju zaslepijo hrčkov baze luči.
Mirno življenje v bazi poteka,
ko naenkrat rigajoč zvok zrak preseka.
Val smradu takoj za tem sledi
in najšibkejše hrčke pomori.
Alešev načrt je uspel
in kmalu bo premoč nad hrčki imel.
Maruška še enkrat usta odpre,
da svinjsko in mastno rigne.
A takrat ji blatna kepa v usta prileti
in zapre ji dihalne poti.
Maruška pade vznak,
Aleša preplavi smrtni strah.
Še ena kepa proti paru zleti,
na Aleševi glavi se razleti.
Svizci spet so našli izhod,
salva blata končuje Alešev pohod.
Alko sprevidi, da nima se smisla boriti,
poskusi le še Maruško rešiti.
A hrčki so jo že zvezali,
in v svojo ječo jo odpeljali.
Aleš se za svoje življenje zboji,
in kanalizacijo zapusti.
Ker izgubil ljubezen je in propadel je njegov načrt,
Alko je strašno jezen in potrt.
Nova strategija se že kuha v njegovi glavi blazni,
da reši Maruško iz krempljev golazni. X. spev Aleš zavleče se zopet v blok,
da razmisli, kako rešil bo mater svojih otrok.
Tuhta in tuhta, pride do ideje,
za rešitev bo prosil zlodeje.
Takoj kot Dante v pekel se odpravi,
nad vrati v skalo sklesan napis ga pozdravi:
'Kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake!'
Ko skoz vrata stopi, vidi, da prišel je med brate,
vsak hudič se mu prikloni vdano,
v jedro, v večni led okovano,
kjer Lucifer svoj prestol ima,
nemudoma se tjakaj poda.
Z mislijo na ljubezen na pot gre z močjo,
uživa, ko vidi ljudi, ki v mukah trpijo noč za nočjo.
Prek krvavih rek stopa in muči ljudi,
naslaja se, ko vidi, da toliko jih trpi.
Mraz vedno postaja bolj in bolj,
vidi, da srečal Satana bo še nocoj.
Ko pride do centra pekla,
se začudena srečata Alkota dva.
Spoznata, da Lucifer je v resnici enak kot Aleš,
skupaj se na poti ven znajdeta peš.
Lucifer Aleša na hrbet zadega,
njuna pot ven izgleda kot vprega.
Ko prideta do vrat pekla,
proti Jesenicam zdrvita skupaj vraga.
Vdre Lucifer skozi kanalizacije pokrov,
do baze nemudoma najde pravi rov.
Stražnik hrčkov vidi le puščice rdeče,
Maruško iz ječe Lucifer zlahka izvleče.
Prvi pogled med njima izkaže ljubezen,
bo ta odrešitev za Aleša postala bolezen? XI. spev Aleš kar zadrhti,
ko Lucifer z Maruško v naročju prileti.
Maruški pripravi sprejem
in se ji vrže v objem.
A njegova draga se odmakne s poti,
da Alko po tleh zgrmi.
Satan mu med smehom pokaže zobe
in se z Maruško poljubljati začne.
Alešu v očeh bes zaplamti
in na svojega dvojnika navali.
A ta Alešu pest v trebuh zarije,
da ga v steno sobe odbije.
Satan takrat mu zažuga s pestjo:
»To naj ti v opozorilo bo!
Čeprav si po svetu veliko zla že raznesel,
ti, če se to ponovi, ne bom prizanesel.
Maruška si sama izbira moža
in tokrat je mene izbrala!«
Aleš v mukah vstane rekoč:
«Prosil sem te le za pomoč.
Maruška bila je edina, ki me je imela rada,
a zdaj me zamenjala je za tega vraga.«
V joku takrat se zgrudi na tla,
Lucifer pa se zakrohota.
Obrne se in sikne skozi zobe:
»Napad na golazen naj se začne!«
Obrne se proti Alešu rekoč:
»Prav mi prišla bo tvoja pomoč.«
Aleš vstane in se za njim odpravi,
žalost premagala je želja, da glodalce podavi.
V kanalizacijo trojica pridrvi
in stražarjem polomi kosti.
Naenkrat se glodalcev val proti njim razlije
in vrage takoj stran odbije.
A Satan takrat izpusti vse svoje moči
in glodalce odnese na vse strani.
Aleš grize in trga glavé,
Maruška pa glodalce teptati začne.
To bo za hrčke zadnji boj,
če pomoči ne dobijo takoj. XII. spev Zemlja se trese, nebo podrhtuje,
trojica peklenska glodalce zmaguje.
Svizci in Hrčki bore se z ramo ob rami,
kričijo vojaki: »Konec je z nami!«
Tedaj v kanalu luč močna zasveti,
glodalcem na obzorju bleščijo se novi obeti.
Iz svetlobe pramena postava ogrnjena stopi,
čet bojnih vseh zastanejo tropi.
Dolga ušesa postava bela ima,
v boj prihaja kraljica zajcev Kepica.
Sledijo kraljici njeni junaški vojaki,
bojevnikov zajčjih vihrajo na bojišče oblaki.
Satani trije tedaj imajo česa se bati;
zajci utegnejo jih kaj kmalu poklati.
Boj v tem trenutku se vname goreč,
na ščit vsak pritiska sovražnikov meč.
Kepica ne čelu čet junaških vihra,
v očeh se zmago prebrati ji da.
S Satanom samim v boj se spusti,
po tleh kmalu steče njegova zelena kri.
Ko v boj stopita še Aleš in Maruša,
Kepičina je v nevarnosti duša.
V boj pride še Glodak in svizcev poglavnik,
vsak od sovragov si na piko enega vzame,
zasliši tedaj se glodalcev radostni krik,
prvi hudičev se prime za rame,
kot kaže, tla je obarvala Maruškina kri,
Satana in Aleša zanjo strašno zaskrbi,
V boju za njeno ljubezen jo spravita z jame,
zdravit hitita težke ji rane.
Glodalci to bi lahko izrabili,
med zdravljenjem vse tri bi zlahka pobili. XIII. spev Maruška v mukah na tleh leži,
iz ran močno krvavi.
Aleš in Satan zelo hitita,
da na rane ji povoje naložita,
preden glodavcev jih reka zalije,
preden golazen še njiju pobije.
Kmalu kanalizacije prvi pokrov v zrak odleti
in na milijone teles na plan pridrvi.
Sliši se topotanje neštetih nog,
ko glodavci okrog trojice sklenejo krog.
Glodak stopi naprej
in zakliče s pogumom brez mej:
«Končno smo ta dan dočakali,
ko bomo te vrage poklali.
Združeni tu stojimo tri,
glodavcev mogočni narodi.
O tem dnevu bodo še dolgo govorili,
na ta dan bomo Aleša ubili!«
Vsa vojska mogočno zakriči,
sliši se, kot da sredi belega dne grmelo bi.
Takrat proti trojici se zapodijo armade,
Alešu in Satanu morala pade.
A takrat se Alkotu zableščijo oči,
to bo naredil v imenu ljubezni.
Med glodavce kot vihar udari,
da na vse strani pomeče te drobne živali.
Satan iz nožnice meč svoj povleče
in z njim po glodavcih seče.
Borita za isto se oba,
ščitita Marušo vraga dva.
Okrog Luciferja vse mrtvo že leži,
ko se Kepica proti njemu zapodi.
A takrat jo Aleš zgrabi za nogo
in jo zaluča visoko v nebo.
Več kot cela vojska je dobil moči,
saj se za svojo ljubezen bori.
Satan prikliče si moč iz pekla,
moč, ki izvira od tam, kjer je on doma.
Začne se boriti huje kot levov sto,
glodavcem vse prehitro glave padajo.
Prestrašeni nazaj v rov bežijo,
vendar upanje novo kmalu dobijo.
Z neba se med bliskom bog hrčkov spusti,
božanski plamen okrog njega gori.
Proti Luciferju z mečem zamahne,
a ta se spretno izmakne.
Borita oba se kot dve zveri,
obema pojenjajo že moči.
Aleš hrčkom neustavljivo zadaja rane,
ko naenkrat Glodak predenj plane.
Zreta sovraga si iz oči v oči,
takrat Glodak pogleda na vse strani.
Vidi trupla glodavcev vse naokrog,
vidi, kako z Luciferjem bori se bog.
Vidi, kako Kepica onemogla na tleh leži,
kot v snu ima zaprte oči.
Takrat maščevalnost mu preplavi razum,
v ude se mu požene pogum.
Takrat napade sovražnika
in mu prvo rano zada.
Nato se v zraku zavrti
in iz roke kopje izpusti.
Aleša zadane v desno oko,
povzroči mu neozdravljivo slepoto.
Od bolečine demon zavest izgubi
in po tleh se zavali.
Ko zasliši Glodakov radostni krik,
bog hrčkov ukaže glodavcem umik:
«Predolgo ste se že borili,
preveč so vragi vaše moči oslabili.«
Glodalci vsujejo se nazaj v rov,
ranjence nosijo s seboj.
Le bog in Lucifer se še borita,
onemogla kmalu oba obležita.
Takrat se Aleš iz nezavesti zbudi,
obraz obliva mu vroča kri.
Hitro iz tal se pobere
in kopje si iz očesa izdere.
Lucifer proti njemu zakriči:
«Hitro tega boga ubij!«
Takrat se Alko spomni na Marušo,
obrne se in zmaja za glavo:
«Zdaj pred mojimi nogami ležiš
in za pomoč me prosiš.
Prej pa ob moji nesreči si se veselil,
in zdaj pravično kazen boš dobil!
Ljubezen si mi vzel,
zato boš zdaj trpel!«
Takoj ko Alko to izgovori,
se proti Luciferju zapodi.
«Ne!« Lucifer še zakriči
in z enim udarcem ga Aleš zdrobi.
Med tem bog hrčkov spet je moč dobil
in nazaj med oblake se je skril.
Aleš se spet v blok zavleče
in Maruško s seboj odvleče. XIV. spev Nad Alešem vlada brezupje,
ne ve, kdaj priletelo bo sovragovo kopje.
Z Marušo ljubljeno v strahu tresoč,
čaka, da končno minila bo noč.
Ob Savi pesmi buče in v noč ognji gredo sukljaje,
vojska hrčkov veseli strahovite se zmage,
upajo, da Alešu morala spet pade.
To v resnici se že je zgodilo,
Aleš si želi, da bi le zaključil morijo.
Hrčki medtem kujejo načrte smele,
zmage bodo zopet po njih zemlji zavele.
Glodak povzpne se na oder govorski,
v popolni tišini tedaj mu prisluhnejo hrčki.
Kliče v boj, na borbo, na bitko,
želi, da poražen dokončno bo Alko,
Borci njegovi pritrdijo mu gromko,
v jurišu hitrem napadejo blok,
zemlja se trese od topota njihovih nog.
V valu ogromnem se pred blok pripodijo,
nad Alešem želijo izvršit' poslednjo morijo.
Ta v strahu k Maruši se stiska,
ob grozi na ves glas vriska.
Misli, da poguba njegova ni več vprašanje,
vse skupaj izgleda kot moraste sanje.
Tedaj se bilka rešitve pokaže,
Maruška vstane in hrčke napade.
Spričo postave orjaške hrčkom skorajda srce pade v hlače,
hitro pograbijo svoje majhne frače.
Streljajo vanjo kamne strupene,
a Maruške noben ne zadene.
Slednjič Glodaku uspe ji vzeti oko,
od bolečine Maruša se zgrudi na krvavo zemljo.
Aleš opogumljen ljubezni zdrvi na pomoč,
hrčke kot hudournik divji njegov bes odnaša proč.
Za njih očitno zopet kaže slabo,
Glodak se odloči, da bo umaknil svojo vojsko. XV. spev Res vojska hrčkov brezglavo beži,
a nevarnosti še zdaleč konec ni.
Takoj, ko se čete v kanalizacijo spustijo,
že novi sovragi na plan prihrumijo.
Vojski svizcev in zajcev podprli sta svoje rojake,
v pomoč poslali sta jim nove vojake.
Zatresejo se Alešu kolena,
kot da ne hotela bi več nositi bremena.
Zgrudi na tla se veliki demon,
obraz njegov udari v beton.
Ne zdi se vredno več mu živeti,
saj glodalcev preveč je, da bi jih mogel ponovno zatreti.
A naenkrat strašen glas preseka zrak,
glodalcem v hipu zastane korak.
Pred Aleša kosmata žival skoči,
tla se zatresejo ob njeni moči.
Ko proti glodalcem dvigne glavo,
jo s strahom prepoznajo.
Še na tisoče takih tej živali sledijo,
proti glodalcem se zapodijo.
To je mačja vojska,
ki hrčke že dolgo v želodcu ima.
Zdaj iščejo maščevanje bridko,
glodalce pozivajo na krvavo bitko.
Preden se svizci in zajci zavejo, kaj jih je zadelo,
zadane mačje vojske jih čelo.
To res so strašni vojaki,
po zraku škropijo krvi rdeče oblaki.
Hitro, kot da bi trenil z očmi,
pol glodalcev že mrtvih leži.
Ostali zapodijo v brezglavi se beg,
orožje pustijo ležati na tleh.
Še dobro, da kanalizacije pokrova mački ne znajo prebiti,
drugače bi vsi glodalci bili že pobiti.
Ko Aleš vidi, kaj se je zgodilo,
se mu oči zaiskrijo.
Naenkrat kralj mačkov pred njim stoji
in take besede mu govori:
«Mušu Veliki je moje ime,
prišel sem ponudit moč ti svoje vojske.
Z veseljem bomo tebi služili
in nadležne glodalce pobili.«
«Hvala bogu, da ste prišli,«
mu Aleš precej odgovori.
V blok nato se mačje čete zapodijo,
Maruškino telo zunaj pustijo.
V svojem veselju Aleš je pozabil na njo,
pustil je zunaj njeno ranjeno telo.
Ko se ona iz sna prebudi,
da jo pozabil je, kmalu ugotovi.
Zdaj se Alešu bo maščevala,
resnico o njem je pravkar spoznala.
Nora ideja se ji v glavi rodi,
ponudila hrčkom bo svoje moči.
Odide in odpre najbližji pokrov,
pred njo odpre temačen se rov.«
Aleš bo videl, da Maruše se kar tako zunaj ne pusti!«
pomisli in v temo se spusti. XVI. spev Ko Maruška v tabor hrčkov prihrumi,
se tem zatresejo vse drobne kosti.
Menijo, da prišla je zadnji udarec zadat,
da Aleš jo poslal je vse do zadnjega poklat.
Sklenejo se junaško do smrti boriti,
začno se z vzkliki bodriti.
Tedaj Maruša usta odpre
in opravičevati se hrčkom začne.
«Spoznala sem, da Aleš je grozna prikazen,
vi pa kljub njegovim besedam niste golazen.
Junaške živali, ki za svoje se borijo,
ne morejo biti brez razloga za takšno morijo.
Prišla sem ponudit vam svojo pomoč,
skupaj Alešu lahko vzamemo moč.
Če za stvar ste, mi le sporočite,
saj odslej le vi se skupaj z mano borite.«
Glodak zbor starešin nemudoma skliče,
saj morda Aleš jih le z ukano na plan kliče.
Ko zaključijo, Maruši dodelijo majhno četo,
če jih izdala bo, njeno ime bo za vedno prekleto.
Nemudoma povede na plano jih v napad,
vendar mački skoraj povzročili bi njihov propad.
Straž zvestih Alešu po mestu je nešteto,
oprezna Maruška mora biti prekleto.
Z akcijo hitro prebijejo se do bloka,
stražarja takoj zadavi Maruškina roka.
Ko kaže, da jim že skoraj je uspelo,
pred njimi pojavi se Mušujevo čelo.
Njegovo spremstvo takoj jih uklene
in odvede med rešetke lesene.
Čez noč pustijo jih same zaprte,
kletke stene so kmalu predrte.
Hrčki z zobmi so naredili prehod,
hitro kot blisk v bazo odpelje jih pot.
Glodalci spoznajo, da Maruša je zaupanja vredna,
od tedaj njena je beseda zmeraj poslednja.
Pove jim, da Aleša moč je ubiti le takrat,
ko na računalniku igrice se spravi igrat.
Novi načrti klijejo po glavah glodalcev,
je med mački mogoče najti kaj izdajalcev? XVII. spev Najmodrejši glodalci stikajo glave,
da določili bi, kaj zdaj bo zgodilo se.
Na koncu se odločijo za napad silovit,
ki ne bo kar tako zlahka odbit.
Medtem, ko bo Maruška mačke zamotila,
se bo glavna vojska do Aleša prebila.
Ko možgani mu bodo odplavali v igric navidezni svet,
bo od kopja glodalcev dokončno zadet.
Ko modreci vodjem glodalcev povedo strategijo,
se ti odločijo, da jo izvršijo.
V upanju cela baza čaka na noč,
ko Alko v računalnik usmeril bo moč.
Mrak nad Jesenice se končno spusti
in Maruša na plan prihrumi.
Hrbet ji ščiti vojska zajčjih junakov,
takoj trčijo v četo sovražnih vojakov.
Mačke Maruša hitro nadvlada,
vendar se od nekod vsuje nova nesnaga.
Vojska mačkov pokaže vse svoje moči,
v napadu so do zadnjega vojaki vsi.
Medtem okrog Aleševe stolpnice vse tiho je,
sliši se le zvok računalniške igrice.
Ostali glodalci se že pripravljajo na napad,
Aleš že gleda v smrti prepad.
Vendar narobe gre nekaj stvari,
po zraku krik na pomoč zazveni.
Maruška na robu poraza je,
teptajo po njej že mačje noge.
Aleš prepozna ta dragi glas,
od njegove ljubezni prišel je bas.
Takoj se iz transa prebudi
in že reševat Marušo hiti.
Ko hrčki v njegovo sobo vdrejo,
le praznino za mizo uzrejo.
Ko Mušu Marušo za vrat že drži,
Aleš na prizorišče prihrumi.
Ko ji bije že zadnja ura,
Alko jo zbije iz krempljev Mušuja.
Takoj, ko Maruša prosta je,
Alešu pest med rebra zarije.
Potem stran od sovragov zbeži,
proti Tavčarjevi se napoti.
Mački so ji takoj za petami,
po tleh topotajo z hitrimi nogami.
Mušu skoči in kremplje v Marušo zarije,
njo pa v steno odbije.
Zaradi mačkove ogromne moči
se Marušino življenje zdrobi.
Ko Aleš vidi, da se to zgodi,
proti mačkom svoj bes izpusti.
Mušu ne more prenesti te izdaje,
njegovo prijateljstvo z Alešem se zelo razmaje.
Vojska mačkov hitro zbeži,
Aleša samega s truplom Maruške pusti. XVIII. spev Aleš svojim očem ne more verjeti,
z Marušo umrli so vsi njegovi obeti.
Joka se, ne ve, kje drži se ga glava,
sedaj za vedno minila bo krvnikova slava.
Iz obupa ne najde rešitve,
njegove žile želijo si britve.
Tudi mački so ga zapustili,
trudijo se, da ga bodo čimprej ubili.
Roka njegova že žilam se bliža,
z drugo se oprijema Marušinega križa.
Le Bog mu tedaj lahko nudi rešitev,
a zlobnežu takem ne pomaga nobena molitev.
Britev se tedaj že roke dotika,
Aleš ustraši se smrtonosnega stika.
Vreščeč zbeži v svoj blok,
poguma več ima vsak otrok.
Niti življenja si ne upa vzeti,
njegovi dnevi bodo do smrti prekleti.
Vrže na kavč se duševno bolan,
od naporov zaspi, kot bil bi zaklan.
Drugo jutro zbudi se naspan,
z večjim veseljem gleda v nov dan.
Aleš se bo tudi sam boril,
več od življenja ne bo izgubil.
Odloči se, da ne bo več trepetal,
hrčkom vsem bo življenja pobral.
Udarce bo nove hrčkom zadal,
vsak od njih mu življenje bo dal.
Načrte nove Aleš že kuje,
v sanjah gleda, kako hrčke zmaguje.
Že za Mežaklo sonce zahaja,
ko Aleš na bitko odhaja.
Po cesti hodeč ga nekdo zgrabi za rame,
Aleš ga hitro s sekiro napade.
»Stoj, ne ubij me,« tisti zakliče
in Aleša po imenu pokliče.
V soju zvezd njen obraz spozna,
na pomoč mu je kuna zlatica prišla. XIX. spev Tla se na Jesenicah tresti začno,
glodalci grozen prizor opazujejo.
Kune po cestah, drevesih in hišah hitijo,
z Alešem na čelu se zmage veselijo.
Hrčki vse vhode zaprejo,
vendar s tem sovražnikov ne zatrejo.
Skupaj z betonom Alko utrga kanalizacije pokrov,
in tako razkrije globoki in temačni rov.
Salva kamnov in kopij se na njega vsuje,
kune zunaj rova zadržuje.
Vendar Alko ni več tako zabit,
pokrov kanalizacije uporabi za ščit.
Kune se v rov vsujejo
in že trgajo glodalcev meso.
»Kaj smo vam storili?« glodalci kričijo,
»Lačne smo!« kune odgovorijo.
Ko Alko in kune vse v rov izpuhtijo,
iz zasilnih izhodov glodalci zbežijo.
Ko vsi pridejo na plan,
vsi razen Glodaka zbežijo stran.
Ta stoji tam kot največji junak,
vrvico zažge in kanalizacijo vrže v zrak.
Kune sploh ne vedo, kaj jih je zadelo,
eksplozija jih pomete kot mogočno omelo.
Glodak komaj zbeži,
valu, ki vse pred sabo drobi.
To je bil glodalcev zasilni načrt,
če bi bil pokrov kanalizacije končno predrt.
Zdaj brez baze so ostali,
vendar so pod njo Aleša pokopali.
Ali se še lahko bo boril,
ali demon je smrtne rane dobil?
Vojska hrčkov, svizcev in zajcev se v njegovem bloku utabori,
čaka, kaj temu dogodku sledi. XX. spev Tla jeseniška se zopet tresti začno,
glodalcem srce začenja biti močno.
Bo demon znova od mrtvih vstal,
da bo spet zlo po tem svetu sejal?
Nad vrh Golice se zemlja razsuje,
ko Aleš proti soncu napreduje.
Slednjič iz tal pogleda ven glava,
kasneje še Aleševa mogočna postava.
Rjoveč hrčke po domačem mestu išče,
pogleda tudi na svojega bloka stavbišče.
Od presenečenja skoraj skupaj pade,
na oknu svojem vidi hrčkov zastave.
Razjarjen od besa oblegati hišo začne,
Glodak se mu iz okna smejati prične.
»Nas milijone ni moglo te hiše zavzeti,
misliš, da utegnilo bi tebi samemu uspeti?«
Aleš takrat z nasmehom tiho ostane,
prinesti jim misli strup za podgane.
Že teče tja s plinom strupenim,
hrčki odgovorijo z ognjem jeklenim.
Zaprejo bloka vse odprtine,
ko Aleš se skozi vhodna vrata prerine.
Strup se razširi skozi celo stopnišče,
bo blok postal hrčkov največje morišče?
Bolj občutljivi že globoko zajemajo zrak,
brez pomoči to postal bo njih zadnji korak.
Glodak s sekiro Aleša na stopnicah napade,
po komolcu ga udari in strup iz rok pade.
Ker čez usta Glodak je robec namestil,
plin strupeni ga še ni onesvestil.
Namesto tega Alešu usmeri ga v usta,
v glavo udari mu aroma pusta.
Pred očmi zavrti se mu in se zamaje,
z glavo udari ob rob stopniščne ograje.
Glodak nemudoma višje zdrvi,
plin se na srečo pri tleh zadrži.
Aleš medtem vali se do tal,
skozi vrata napravi svoj prvi preval.
Za zdaj so hrčki demona se obranili,
njegov napad so zlahka odbili.
Vendar morilec zunaj že vstaja,
od plina slabost ga močna obhaja.
Ne ve, kam naj gre, da jo preboli,
želi si, da spet lomil bi hrčkov kosti.
Vendar tega sedaj še ne more storiti,
najprej si mora svoje rane celiti.
Razmišlja, kje poišče naj zavetišče,
spomni se na dobravsko pokopališče.
Na pokopališču dvigne si najbližji kamen,
pod njim takoj pade v spanec brezsramen. XXI. spev Sredi noči se Alešu v glavi začnejo more vrteti,
v njih se ne kažejo najlepši obeti.
Sam Satan se mu v glavo reži,
po bojišču krvavem ga lovi.
Vidi Marušo, ko Mušu jo zadavi,
čuti, kako ga hrčki grizejo po glavi.
Sanja Kepico, Glodaka in svizcev poglavarja,
sanja, kako vsak ga s svojim mečem udarja.
Takrat kot pred smrtjo zakriči
in ves prepoten se iz more zbudi.
Zave se, da mora načrte narediti,
če hoče golazen nadležno pobiti.
Spomni se na jeseniško smetišče,
odsluženih stvari pokopališče.
Tam si poiskal rušilni bo stroj,
glodalce iz hiše bo spravil takoj.
Med tem stražar v daljavi vojsko uzre,
baza hrčkov takoj vse vhode zapre.
Vojska mačkov se je na Jesenice vrnila,
vendar ne, da bi glodalce pobila.
Njihov cilj je Aleša zaklati,
v maščevanju mu zadnji udarec zadati.
Glodalcem ponudijo, da bi združili se v eno vojsko,
vendar glede tega se dolgo obotavljajo.
Nočejo tvegati toliko stvari,
vendar na koncu jim izbire bog ne pusti.
Aleš z buldožerjem proti hiši drvi,
vse, kar mu pride na pot, zdrobi.
Sprednji del rineža v hišo zarije,
prvo steno v sekundi prebije.
Glodalci iz hiše zbežijo,
vse skupaj z mački na Alkota navalijo.
Ta proti njim buldožer usmeri.
Kaj so zdaj njegovi nameni? XXII. spev Z grozo glodalci zrejo v stroj,
v orožje svoje vsak vstavi naboj.
Z nasmeškom satanskim Aleš jih gleda,
kakor iz preže gleda lovec medveda.
Nato pritisne na plin z vso silo,
zakadi se divje v glodalcev sredino.
Nekateri hitro zbežijo stran,
drugi končajo kot kup mrtvih podgan.
Le Kepica se v bran mu postavi,
točno pred buldožer telo svoje nastavi.
Tedaj se morilcu oči zableščijo,
izvedel bo dolgo želeno morijo.
Kepica junaška stisne oči,
ko povozi jo, kot grom zadoni.
Svoje življenje je za rojake dala,
okrog pasu si je dinamit navezala.
Ko dim se po dolini razkadi,
Aleš kot omedlel na tleh spi.
Kepica kot prah naokoli leži,
vsak glodalec si briše mokre oči.
Aleš naenkrat se prebudi,
nad glodalce svojo jezo spusti.
Kolje jih kot še nikoli,
vojska glodalcev k bogu moli.
Tedaj nebo nad njimi se razsvetli,
nebeška modrina nad Jesenicami žari.
Počasi v belem soju se postava spušča,
glodalcev nič več njihova moč ne zapušča.
Tudi demon svoje morilske gibe ustavi,
ve, da bodo zdaj hudo kaznovani.
Medtem se bog hrčkov na tla spusti
in Aleša v tišini dolgo s pogledom motri.
Stiska skupaj se veliki demon,
v cerkvi tedaj zabije mrtvaški zvon. XXIII. spev Iz oči v oči si sovraga strmita,
naenkrat en proti drugemu se zapodita.
Ko udarita skupaj njuni telesi,
se zdi kot da besneli bi siloviti potresi.
Stavbe podirajo se na ceste,
tla pokajo kot suhe preste.
Bog hrčkov spretno svoj meč vrti,
vendar Aleševe obrambe nikoli ne prehiti.
Temu se vedno znova uspe izmakniti,
vendar boga vseeno ne more ubiti.
Ko končno za napad priložnost dobi,
boga zgrabi za roko, da ta svoj meč izpusti.
Nato z roko ga udari veliki demon,
vendar bog se izmakne in Alko zadane beton.
Naslednji trenutek od bolečine zaječi,
saj bog mu zobe v nogo zasadi.
Nato dvigne glavo v zrak,
da Aleš pade vznak.
Za tem bog demonovo nogo spusti
in s kremplji nadenj navali.
A Aleš se umakne in bog ga zgreši,
že za vrat demon ga drži.
Nato ga vrže, da bog zadene v zid,
ki v hipu je razrušen in razbit.
Takoj Aleš skoči čez ruševino,
vendar tam uzre le praznino.
Ko razmišlja, kaj zdaj naj stori,
se bog mu za hrbet pritaji.
Nameri se nož mu v hrbet zariti,
vendar Aleš se še ni nehal boriti.
V zadnjem trenutku v stran zbeži,
da bog mu le prasko naredi.
Demon pograbi meč hrčkov boga,
da z njim bi ubil sovražnika.
Ko bog ravno do njega pridrvi,
obrne se in mu rezilo v trebuh zasadi.
Vsem glodalcem zastane srce,
v grlo se jim strašen občutek zažre.
Zgrudi se bog hrčkov na tla,
Aleš pa se zakrohota.
Takrat se kralj svizcev proti njemu zapodi,
a demon ga pograbi in skoraj zaduši.
Reši ga Mušu, ki v Aleša kremplje zasadi,
kralje demon po nesreči izpusti.
Mačka Aleš se komaj otrese,
veliko krvi mu iz telesa izteče.
Ko ga končno pograbi, ga vrže na tla
in skoraj njegovo telo potepta.
Med tem svojo obrambo spusti
in Glodak se proti njemu zapodi.
Njegovega hrbta se oprime
in skozi hrbtenjačo mu kopje zarine.
Še zadnjič demon zakriči
in v prah se razkadi. XXIV. spev Glodalci očem ne morejo verjeti,
v sekundi umrl je od njih stokrat prekleti.
Vredno se je bilo junaško boriti,
na koncu si nazaj srečo pridobiti.
Junaki za narod svoj so dali največ,
vsi tisti, ki posekal jih je Alkotov meč.
Glodak srečen se proti svojim obrne,
vsem iz glav izpuhtijo misli črne.
Strašanski krik po Jesenicah zacvili,
saj glodalci in mački so vojno dobili.
Med živalmi vlada prijateljstvo večno,
nobena vojna več se ne bo končala nesrečno.
Zlo je z Alešem bilo pokopano,
upajo, da nikoli več ne bo znova vstalo.
Tudi druge živali iz gošč pridrvijo,
ob zmagi se vse srčno veselijo.
Aleševo truplo je prah postalo,
v pečeh je bilo v pepel sežgano.
Bog hrčkov kot mrtev leži,
a veselje ga med žive zbudi.
Uporabi svoje božanske moči,
čez trenutek se že veseli.
Glodak vzpne se na ruševine Jesenic,
njegov glas nosi množico dobrih novic.
Potujejo te iz kraja v kraj,
za njih na svetu ni nobenih pregraj.
Povsod pesem zmage doni,
pred zlom vse na svetu svari.
Odslej to bo v kali zatrto,
nobeno srce ne bo več potrto.
Na Jesenice se vračajo pobegli ljudje,
proti Savi se solze sreče cede.
Preden razide se zmagovita vojska,
Glodak še zadnjič besedo ima:
«Aleš bil je zadnji veliki demon,
pred njim je bilo jih že dovolj.
Bush, Mussolini, Hitler, Stalin,
vsak okusil je vonj pekla globin.
A Aleš tudi zadnji takih ni bil,
zato vsem navzočim bom na srce položil:
junaško borite se proti vsem zlom,
le z vašo slogo to bo našlo polom.«
To Glodak še izreče in gre,
miru še našlo ni junaško srce.
Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)
|
