Napisal/a enasm, v sreda, 18. maj 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Rada bi tako pesem napisala,
ki bi upanje mi dala.
Upanje,
da tudi zame,
za otroka moja, 
nekje na svetu tem,
so tople roke.

Tople roke,
človeka,
ki bilo bi mu mar.
Mar zame,
za nas.

Obup
in strašna želja,
želja umreti.
Nimam več moči,
ranjena pred lovci bežim.
A noge ne nesejo me več,
krila ranjena,
plazim se,
na tleh ležim.

In vsak,
ki mimo gre,
zaničljiv pogled,
poln studa,
to si želela,
da ne bi več trpela...
In ko tako se razdajam,
predajam,
ko zmanjkuje mi moči,
se z mlini na veter borim,
zgubljam bitko za bitko,
nemo ječim:
NIMAM VEČ MOČI,
NE ZMOREM VEČ,
NIMAM VEČ KAJ DATI...
Samo praznina je še-
praznina in nje globočina.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)