Napisal/a tankard, v sobota, 21. maj 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Bila sva si enaka, davno… in sedaj, ko v meni je dobro, v tebi je zlo.
Sovražiš me prav toliko kot te jaz ljubim, tvoje zlo je enakovredno mojemu dobru. Ko udarjaš z gorjačo me po upognjenemu hrbtu, je občutek enak kot, da te božam po mastnih stegnih. Tvoje pljuvanje v obraz izničim z milim pogledom in tvoje psovke so balzam v mojih ušesih. Tvoj nasmeh je grozen, tvoje telo odvratno, glas praskajoč, zadah imaš po žveplu. Kamor stopi tvoja noga, seje smrt po zemlji, za tabo ne raste niti plevel. Ob meni si tako temen, vso svetlobo srkaš vase, pa se ne pobeliš; nikoli ni dovolj luči, da bi videl več kot le sebe. Vse to sem ti podaril, ker te ljubim, to zlo je zraslo v tebi, ker sem tako dober. In gledam te zlobnega in tisto dobro v meni. Ne morem ti več dajati, v meni ni več zlobe. V meni živi le ljubezen, in ta ni zate, popolna ljubezen, ničesar razen ljubezni. Tvoje zlo je popolno, ničesar drugega nimaš razen sovraštva. Ustvaril sem te takega in moraš me sovražiti. Hvaležen sem ti, ker se tako trudiš, ker smem trpeti. Blažen sem ob tebi. Priznam, da sem kriv, kriv za tvoje sovraštvo, tvoje zlo, kriv sem, da pod plaščem, ki ga gledam na tebi, stoji tako ostudno bitje. Sovraži me! Kakšno trpljenje sem ti dal?! Ko se vprašaš, vedi, da sem ti jaz, Stvarnik, ki sem ljubezen, dal vse zlo, ki ga poseduješ, in sem, ker sem dober, še zlejši od tebe.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|