Prepletajo se veje olesenele,
žive veje zakrnele,
kot da namenjajo pogled soncu,
kot da zrejo k nebidnemu neba koncu.

Vse večere, jutra leta,
njih veličina je v zrak razpeta...
listi na njih rastejo, živijo,
ne ozirajo se na neba modrino.

Veje pa se širijo v višino,
rastejo navzgor v neba idilo,
rastejo tja k Rimski cesti,
stegujejo se po svetli zvezdi.

Tako neživo žive se zdijo,
kot da v zraku brez debla lebdijo,
pa vendar trdno so zasidrane v tleh,
in napajajo se v različnih prsteh.

Ljudje nikoli ne dosežejo te višine,
nikoli se ne dotaknejo neba modrine...
pa vendar jih ne zanima ta sveta stvaritev,
ker nima čustev in je ne boli zavrnitev.

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)

---