Kamenje brez sija se v sivini
kotali na moje prsi, moje dlani.
Nemočna sem kot nežna bilka,
ki polomi jo tujčev grob korak.
Paraliza čutov onemi mi gib,
skalovje ustavi mi bled utrip.

Postajam skala, poteptana.
Hladna, trdna, mogočna. Plaha.
Bled obraz, votle oči, počasna kri.
Izpraznjen duh. Modrikast trup.
Naj kamnolom me spremeni v prah,
premalokrat začutim svoj topel dah.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---