Občutek oddaljenosti.
Pritisk na ušesih.
Slišiš glasove?
Vidiš ljudi pred seboj?
Omama je govor,
poželjive so gibajoče ustnice.

A mene ni,
jaz sem daleč stran.
Izolirana.
Tudi če kričim,
me nihče ne sliši.

Za malo pa bi oglušela tudi jaz,
če nebi poznala besed ,
ki jih tako silno skušam opevati.

Nesmiselno se zdi,
vendar imam vero,
tudi če tebe, njega ni,
in sem sama,
z menoj bo vedno nekdo.

On sliši,
ko glas še ne spregovori,
vidi,
česar jaz opazim ne.
Monolog?
Ne dialog.
Njegova moč,
moja človeškost.

On je izoliral moj prostor.
Razlog?
Narava brez človeka.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---