Brezciljno drhtenje
v polnočni hlad ujetih porazov,
kakor lebdenje zgubljenih obrazov
v tišini meglic;
nad gozdom modrikast je mesec
objel svetlobo bleščečih kresnic.

Vsake ulice nasmeh
v dišečem mraku se mi zdi,
kot bi namenjen bil v posmeh ljudi
in zemlje zaspane;
trenutek odšel je v večno temo
neskončen čez prazne poljane.

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---