V čolnu bosih nog sva se vozila,
Negibna laboda, vsak s svoje strani,
Vrat vsločen, tišina, jokave oči,
Ni roka se žejna vode dotaknila.

Zvonovi klicali so mladce na ples,
Vzdrhtel si, začutil je čoln tvoj bes,
Najraje ušel bi v globine morja,
Da ples se mrtvaški z menoj že konča.

A jeklo ponosa je težka usoda,
Lepilo na duši človeška zabloda.
Ostal si pribit na desko kot žebelj,

Gotovo še dolgo bi zmrznjen tam sedel,
Če ne bi nevihta me smeha zgrabila,
Od groze nad tabo sem čoln razbila.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

 

---