Od Yggradsil
|
Slava soncu na neba višavah, kjer ponosno vlada nad zemljó, poplesuje žarko v daljavah, v dolinah temnih sence vró; slava soncu na neba višavah.
Vsak kotel je kakor lobanja, ki iz nje duh Stiksa se kadi, grozeče pa nad njimi sklanja se smrt z orjaškimi očmi; vsak kotel je kakor lobanja. Mrtvi poslušati so naučeni, iz njih ust se krik ne vzpé, v ognju goré obrazi pogubljeni, brezdanjih muk odreši jih Lethe; mrtvi poslušati so naučeni. Protagonist blazno se zasmeje, z njim vsa gruča trupel zareži, čez poljane Hada veter tih zaveje nov val duš grešnih pogubi; protagonist blazno se zasmeje. Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev) |